4. Dan – Odpusčanje

Četrtek je bil letos posvečen dnevu v naravi, ki smo ga preživeli na prav poseben način – v duhu romanja. Vreme nam je bilo naklonjeno, zato smo se takoj po dvigu zastave peš odpravili proti Srednji vasi.

Naša prva postaja je bila na travniku, kjer so otroci z zanimanjem spremljali igro, ki so jo pripravili animatorji. V njej smo spoznali odlomek iz življenja Alojzija, ki se je med prazniki odločil oditi domov, kljub svarilom prijateljev Janeza in Vincencija. Na poti se je ustavil v Stični, kjer je opravil sveto spoved – dejanje notranjega očiščenja in poguma.

Po okrepčilni malici smo nadaljevali pot, a so nam jo kmalu preprečili partizani. S poveljnikom Janezom smo se nato preizkusili v vojaških veščinah in se pripravili na morebiten spopad. Ko je do napada dejansko prišlo, smo bili pripravljeni – a boja ni bilo. V odločilnem trenutku se je Alojzij daroval – za nas in za vero. Njegovo dejanje nas je globoko ganilo.

Zaključek romanja smo doživeli v cerkvi v Srednji vasi, kjer so nas pričakale relikvije blaženega Lojzeta Grozdeta. Po sveti maši, ki je duhovno zaokrožila našo pot, smo se hvaležni in umirjeni vrnili domov.

Simbol današnjega dne je bil most – kot prispodoba sprave, povezovanja in preseganja sovraštva. Vrednota, ki nas je spremljala, pa je bilo odpuščanje. Verjamemo, da je Alojzij odpustil tudi partizanom, ki so mu vzeli življenje – v tem je zasijal kot resničen pričevalec vere in ljubezni.