Sveta Gora

Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.

Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.

O začetkih romarske božje poti govorilatinski napis iz 17. stoletja na podstavku Marijinega kipa z Detetom v naročjuv kapeli prikazanja: »Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.« Uršulo je posvetna oblast večkrat zaprla v ječo solkanske graščine, iz katere je bila vedno čudežno rešena. 

Ljudje so začeli trumoma romati na goro Skalnico, kjer so postavili leseno kapelo in molili pred Marijinim kipom, ki sta ga po opisu vidkinje izdelala brata Francesco in Pietro Floreani iz Vidma. Usoda tega kipa ni znana, zdajšnji pa je bil po vzoru prvotnega narejen v 17. stoletju.  

Nezadržna pobožnost romarjev je omehčala posvetno oblast, ki je po namestniku goriškega glavarja Hieronimu Attemsu leta 1540 izdala dovoljenje za zidavo cerkve na Skalnici. Pri kopanju temeljev so našli znamenito kamnito ploščo z vklesanimi ornamenti in molitvijo Zdrava Marija. Državni arhiv na Dunaju hrani listine o obstoju cerkvice iz 14. stoletja, ki so jo verjetno porušili Turki leta 1470.  

Novo cerkev v gotsko-renesančnem slogu jeblagoslovil generalni vikar Egidij Falcetta, oglejski patriarh Marino Grimanipa ji je leta 1544 podaril milostno podobo Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega, s pravim imenom Jacopo Negretti, ki je nadomestila prejšnji kip.

Avstrijski nadvojvoda Karel je leta 1565 izročil božjo pot v oskrbo frančiškanom, ki so iz Bosne pribežali pred Turki. Cvetočo božjo pot je leta 1786 ukinil reformist Jožef II., cerkev in samostan sta bila prodana na dražbi, frančiškani pa so se preselili v Gorico. Morda je odlikovanje svetogorske podobe z zlato krono vatikanskega kapitlja. (Zlata krona je bila podeljena tistim Marijinim božjepotnim podobam, ki so bile že dolgo češčene in so slovele po čudežih. Prva izven Italije

je bila kronana trsatska, potem svetogorska, tretja pa čenstohovska Marijina podoba.) leta 1717 pripomoglo, da je cesar Franc II. popravil krivico in leta 1793 odločil, naj se iz Solkana vrne na Goro »Begunka« - podoba Svetogorske Kraljice. V ljudeh jezasijalo upanje na boljše čase, s prostovoljnimi prispevki so obnovili svetišče in na pročelju zapisali Marijino in svojo voljo: Ego autem steti in Monte sicut prius (Stojim na gori kakor prej).  

Svetišče so oskrbovali škofijski duhovniki vse do leta 1901, ko so se vrnili frančiškani. Ti so leta 1902 umrlega kardinala Jakoba Missia pokopali v frančiškansko grobnico v svetogorski cerkvi, na prvo obletnico smrti pa v nov grob v kapeli sv. Mihaela. (Portret kardinala Jakoba Missia, delo impresionista Ivana Groharja,je v kapeli prikazanja.) Sloves božje poti se je širil in leta 1907 je papež Pij X. podelil cerkvi naslov bazilika.

Obetajočim časom je sledila vihra prve svetovne vojne, ki je Sveto Goro spremenila v kup ruševin, milostno podobo in frančiškane pa spet pregnala v begunstvo, v Ljubljano. Za povojno obnovo je poskrbel goriški nadškof Frančišek Sedej in po načrtih arhitekta Maksa Fabianija so pozidali romarski dom, v katerem so uredili začasno kapelo, ter prostore za brate frančiškane, leta 1922 pa se je »Begunka«  ponovno vrnila na Goro. 

Po Rapalski pogodbi je pripadlo ozemlje Italiji in po posredovanju Vatikana so prišli na Sveto Goro italijanski frančiškani iz Trenta, ki so v letih od 1924 do 1928 zgradili samostan in novo cerkev po vzoru oglejske bazilike in po načrtu goriškega arhitekta Silvana Bariča, posvetil pa jo je videmski nadškof Giuseppe Nogara leta 1932.